ČASOPIS SV, julij 2007
IZ MEDICINE
DR. HELGA EICHELBERG IN JÖRG EPPLEN
Vsak vzreditelj ve, da pasemska vzreja glede zdravja ter sposobnosti oz. zmogljivosti produktov vzreje skriva v sebi nevarnosti. Te ne nastajajo le zaradi manjkajoče ali pomanjkljive naravne selekcije, temveč so tudi posledica brezskrbnega oz. brezbrižnega usmerjanja vzreje, ki lahko sukcesivno privede do osiromašenja genetske širine (genskega poola), kar po drugi strani v populaciji pospešuje pojav defektov.
Nevarnosti te vrste sicer nikdar ni mogoče povsem izključiti, lahko pa jih minimiramo. Nobeno rejsko društvo ne bi smelo čakati tako dolgo, da se določen defekt v populaciji ustali. Najbolje si je prizadevati za to, da tako daleč sploh ne pride.
Najbolj gotovo sredstvo, da se bomo pri vzreji znašli v slepi ulici, obstoji v predolgo trajajoči vzreji v linijah. Sicer je
nesporno, da lahko dobro premišljena vzreja v linijah vzreditelju začasno prinese uspehe. Umetnost vzrejanja pa je pravzaprav v tem, da iz tega dovolj zgodaj izstopimo, kar pomeni, da izkoristimo karseda veliko genskih variacij, ki obstajajo v populaciji.
No to zveni gotovo zelo teoretično ter se zdi, da je o tem laže razpravljati kot pa uresničiti. Kar odgovornim za vzrejo namreč dejansko manjka, je ponujena možnost, da bi lahko z zadovoljivo gotovostjo ugotovili, kdaj je neka populacije v nevarnosti, da bo dosegla previsoko stopnjo homozigotnosti.1
Doslej imamo za tovrstne trditve na voljo izračun koeficientov sokrvja oz. za »domačo uporabo« tudi koeficient izgube prednikov. Te metode so prav gotovo koristni pripomočki.
Vendar pa ne dosegajo vselej zadovoljive zanesljivosti glede svoje sporočilne moči.
Že približno leto dni delajo profesorji Distl, Epllen in Fischer, s finančno podporo Družbe za kinološki razvoj (GFK) na tem, da bi na izbranih pasmah optimirali molekularnogenetski postopek za preverjanje genetske raznolikosti, ki bi bil končno primeren tudi za to, da bi z njim lahko določali stopnjo heterozigotnosti2 določene pasme ali populacije, ter bi imeli dobljeni rezultati sporočilno moč.
Na ta način bi bilo v prihodnosti tudi mogoče, da bi društva za vzrejo psov opozarjali pred grozečimi ožinami, jim lahko dajali priporočila, kako se lahko izognejo nevarnostim pri vzrejanju.
V nadaljevanju bodo predstavljeni prvi, deloma presenetljivi vmesni rezultati. To je namenjeno le splošnemu informiranju zainteresiranih bralcev, čeprav bo formalna znanstvena objava vseh rezultatov mogoča šele po nadaljnjih skrbnih statističnih zagotovitvah kompleksnih ugotovitev. Minimalno po 50 psov pasem nemški ovčar, nemški bokser, hovawart, tibetanski terier, šnaucer (trije tipi), dolgodlaki weimaranec, akita inu, chow chow in shar pei je bilo preiskanih na podlagi istih markerjev genetske variabilnosti (t.i. mikrosateliti). Ti mikrosatelitski sistemi neposredno ne povedo nič o samih dednih značilnostih, o genih psa. Nahajajo se v »puščavi dedne zasnove« – torej med segmenti gena, so kodirani v proteinih. Na podlagi tovrstnih mikrosatelitskih sistemov v drugih zvezah izdelujejo genetske prstne odtise. Če imamo na razpolago DNA udeleženih psov, lahko brez dvoma pojasnimo vprašanja o njihovem izvoru.
Pri raziskavah genetske raznolikosti smo pri vseh preiskovanih, neodvisno od pasme, od števila mladičev naleteli na presentljivo podobne heterozigotne vrednosti, najvišje pri hovawartu. Tovrstne prognoze, da so na primer nemški ovčarji v povprečju neznatno manj heterozigotni kot shar peji, si ne bi upal dati noben izmed udeleženih znantsvenikov. Nekaj »starih« pasem je pokazalo veliko potencialno raznolikost, kar pomeni, da izkazujejo mnogo različnih alelov za posamezne markerje variabilnosti. Ta teoretično možna variabilnost pa se pri zadevni pasmi redko dejansko v popolnosti realizira, kar pomeni, da je mogoče v današnji populaciji dokazati visoko frekventnost določenih alelov. Ta konstelacija je npr. najbolj izrazita pri pasmi akita inu.
Ta čas se nadalje preiskuje še hipoteza (JTE), in sicer na podlagi dodatnih lovskih pasem psov, z domnevo, da je v vzreji, ki je usmerjena v zmogljivost oz. delovne sposobnosti psa, obstoječa genetska raznolikost dejansko bolje »izkoriščena«, kot pa v vzreji, ki je usmerjena bolj na morfološke značilnosti (eksterier).
Veliki šnavcerji kažejo npr. večje vrednosti variabilnosti kot pritlikavi šnavcerji, čeprav imajo pritlikavi šnavcerji v populaciji več različnih alelov. Pri dolgodlakih weimarancih s sorazmerno majhnim številom mladičev je z manj aleli dosežena enaka stopnja heterozigotnosti kot pri »velikih« pasmah – in sicer z enostavno metodo, s katero poizkušamo doseči, da je izguba prednikov v rodovniku čim manjša. Analiza nadaljnjih (lovskih pasem psov) nam bo verjetno dovoljevala, da bomo to napoved potrdili. Toda znanstveno povsem zagotovljena ter podrobnejša vrednotenja bo treba še statistično dokazati. Zahvaljujemo se vsem članom udeleženih rejskih društev za njihovo dejavno pomoč v obliki pošiljanja krvi, brez katere teh raziskav ne bi mogli opraviti. Zainteresirani predstavniki oz. odgovorni za vzrejne zadeve nadaljnjih pasem, bodo lahko verjetno že naslednje leto posegli po že etabliranem spektru metod te študije. Družba za kinološki razvoj (GFK) bo odgovorne v društvih napotila na enega izmed udeleženih
laboratorijev.
Prevedla: Katja Krajnc
____________________________
1 Homozigoten pomeni, da ima v alelnem paru enaka gena.
2 Heterozigoten – pri katerem so na enem lokusu ali več lokusih alelni geni različni. (Op. prevajalke: Dunajski strokovnjak za vzrejo živali dr. Helmuth Wachtel v svoji knjigi Vzreja psov, 2000, pravi: »Genetsko osiromašenje je posledica vzreje v sokrvju, torej plemenitev v incestu, v linijah ter povratnih plemenitev na prednike, neenakega razmerje med spoloma v vzreji (bistveno manj samcev kot samic, nekateri samci, redkeje samice, so nesorazmerno (pre)pogosto uporabljeni v vzreji), genetsko tesne vzreje ter forsirane elitne vzreje. Te okoliščine vodijo v nadaljevanju k povečanju obremenitve s sokrvjem (homozigotija) pri pasmah psov v vsaki generaciji bolj, ter s tem povečujejo tveganje za dedne defekte ter sokrvnostno depresijo.)